Vrana vrani ...

... ne izkljuje oči. Tako pravi Vlado, ki je bil včasih član bande iz malega mesta na severu vzhodu Slovenije, potem se je nekaj časa družil z bogovi, zdaj pa uživa kot solist in mirno družinsko življenje v Črnučah. Znan je tudi kot eden izmed prvih Slovencev, ki je preromal najdaljšo slovensko „Camino“ iz Goričkega v Piran. Zakaj sem se spomnil na to misel? Navajen ali razvajen sem, da mesto v katerem živim, z menoj delijo tudi živali, še posebej ptice. Tukaj jih nikjer ne opazim. Razen kakšne vrane. Zato sem začel bolj opazovati in bolj poslušati, pa neko jutro pred pekarno zagledam črno vrano. Najprej se ustrašim, ker stoji tako nepremično priklenjena na verigo. Potem pa bolje pogledam in vidim, da je to pravzaprav železno strašilo postavljeno, da se ne bi prave ptice zbirale in odganjale stranke. Takoj, ko se vrnem iz službe „poguglam“, da vidim, kdo si je to izmislil, ker prej tega nisem videl in se mi pokaže prva stran „mimo vrste“, kjer lahko za dobrih 12€ tudi v Sloveniji kupiš enako strašilo.

Vsak dan bolj opazujem ulice, parke, trge, hiše, toda o pticah ni ne duha ne sluha. Nikjer nobene lesene hranilnice ali viseče lojne pogače. Ali to pomeni, da v Kölnu nikoli niso imeli tega veselja, da jih zjutraj zbudi pesem ptic, da se jim nikoli ni pripetila nerodnost, ko te ptica v letu markira po glavi ali ramenu? Začnem še bolj raziskovati po spletu, kaj se dogaja in postanem pravi ornitolog zaradi vseh ugotovitev. Vrabec, ki je človeka spremljal 10.000 let izginja iz evropskih mest.

Vse manj je srak, golobov, rac, da o pevkah sploh ne govorim. To kar lahko v domačih logih vidimo in slišimo, je pravi luksuz. Tukaj ni sinic, kosov, ščinkavcev, škorcev, lastovk in drugih. Strokovnjaki so baje ugotovili, da izginjajo iz evropskih mest zaradi več razlogov. Onesnaženost, bodice na stavbah, vse več uporabe pesticidov, zaradi katerih na vrtovih ni več škodljivcev, ki so za njih predstavljali hrano in hrup zaradi katerega petja samcev samice ne slišijo in je dvorjenje neuspešno, kar pomeni manj malih ptičkov.

Na trenutke me prime, da bi kar požvižgaval v upanju da, prikličem kakšno ptico. In seveda je znano, kako dobro znam žvižgat. Ko že skoraj obupam, na sprehodu ob reki Ren, zagledam galebe in v parku malo dlje kasneje še golobe. Naslednji dan v ulici skozi okno opazim srako in čez par dni, ko se zbudim okrog 5h zaslišim petje ptic. Juhuhu. Stvari torej le niso tako črne kot vrana, a vseeno o tem, kar imamo v naših mestih, lahko tukaj le sanjajo. Ob prvi priložnosti bom v vrtcu z otroki naredil ptičjo hišico ali lojno pogačo, da bo na Gregorjevo, ko se ptički ženijo veselo.