Charlie in tovarna čokolade

Tako kot se je Charlie (junak otroške knjige iz leta 1964 avtorja Dahla) odpravil v tovarno čokolade, tako sem se jaz skupaj z Ano in Petro, odpravil v tukajšnji Lindt-ov muzej čokolade. Tisti, ki imate kot jaz radi čokolado in/ali sladkarije, boste razumeli zgodbo. Ostali pa si zamislite muzej z neko svojo odvisnostjo, pa naj je muzej računalniških igric, alkoholnih pijač, dela, interneta, kave ali športa.

Muzej čokolade se nahaja na umetnem polotoku na reki Ren, s sprednje strani pa spominja na eno izmed tistih velikih potniških ladij, na katerih sem plul pred leti po svetu. Nikoli nisem imel želje, da bi bil lastnik ali direktor nekega podjetja, ampak bi se pustil prepričati, če bi bila to tovarna ali muzej čokolade. Dodatek za prevoz in prehrano pa bi si izplačeval, kar v izdelkih. Ali pa bi bil glavni degustator. Namenoma smo dogovorjeni v kavarni muzeja, da malo poklepetamo in popijemo vsak svojo skodelico odvisnosti. Verjetno bo potem lažje zdržati, ko bom lahko vse, kar so postavili kot izložbo, samo gledal. Vedno so mi bili bolj všeč interaktivni muzeji, kjer se lahko v razstavo tudi sam vključiš. Upam, da je tudi tu tako. Popijemo in se odpravimo kupiti vstopnice. In takoj nas čaka prvo presenečenje. Ob vstopnici vsak dobi še majhno čokolado. 

Zdaj smo že v prvem delu, ki prikazuje zgodovino, postopke pridelave in prodaje čokolade. Zelo zanimiv del, kjer prikazujejo, da je osnovna sestavina čokolade kakavova masa pridobljena iz rastline kakavovca, ki izvira iz južne Amerike in je bila pri njih uporabljena kot pijače ali dodatek k jedem, ki niso bile sladke temveč grenke, slane in celo pekoče. Ko so jo Španci prvi pripeljali v Evropo, so jo še vedno uporabljali kot pijačo, ampak raje po jedi in sicer sladkano. V tem delu, se lahko malo poigrate na različnih igricah na temo čokolade in tukaj tudi vidimo, kakšne so bile reklame in čokolade v trgovinah včasih in danes ter izvemo, da so za Milko res najboljše vijolične krave. 

In seveda bi lahko še naprej dolgočasno pisal o čokoladi, ampak si lahko o tem preberete tudi kje drugje. Tako kot vas tudi mene bolj zanima drugi del muzeja, kjer prikazujejo pridelavo čokolade v živo in kjer nas čaka še eno presenečenje. Skozi stekleni tropski rastlinjak, v katerem je prijetno toplo, zunaj pa je mraz, vstopimo v ta težko pričakovani čarobni svet, kjer dnevno izdelajo do 400 kg izdelkov iz čokolade. Na začetku se v majhnem stroju, kot so ga uporabljali nekoč, v enakomernem ritmu meša zmes za pridelavo čokolade. V tistem trenutku se stopim s to čokolado in zazdi se mi, da slišim Beethovnovo 9. simfonijo, ki jo je verjetno napisal, v času ko je delal tu v Kölnu ... 

Predrami me velik stroj za zavijanje čokoladic, ki je obstal na majhnem proizvodnem traku. Verjetno niso imeli dovolj denarja za svizca in namesto njega to dela stroj. Ker pa se ostali stroji, ki čokolade pridelujejo in oblikujejo na tem traku ne ustavijo, začne trak čokolade usmerjati v lijak, od koder se vračajo na začetek proizvodnega traka. Na srečo sem popil svojo skodelico, drugače bi odprl tisto majhno okence in skozi lino pobral, kar stroj odvrže. Zaslišim nekoga, ki vabi na degustacijo in malo naprej zagledam veliko trimetrsko čokoladno fontano. 

Že sem v vrsti in čakam. Ko mi hostesa ponudi piškot, ki ga je namočila v tekočo čokolado z nasmehom vzamem. Spet si malo ogledujem tekoči trak in se tako še dvakrat vrnem na degustacijo. V trgovinah se sicer nikoli ne ustavim na degustacijah in promocijah, ampak tukaj je se je pač treba prepričati v kvaliteto, ker je lahko prvi vtis napačen. Končno me odtrgajo od fontane pod pretvezo, da je v zgornjem nadstropju tega dela še nekaj boljšega. Tukaj se iz modelov izdelujejo najrazličnejše figure, od zajca do božička, pa še vse kar pride vmes. Poleg tega si lahko sami naročite čokolado po vašem okusu, ki jo izdelajo v parih minutah pred vami. 

Počasi zaključujemo ogled muzeja in čaka nas samo še trgovina, kjer prodajajo vse, kar se iz čokolade lahko naredi. Ne samo vseh zvrsti (temne, mlečne, bele), oblik (okrogle, trikotne, pravokotne), okusov čokolad (sladke, grenke, pekoče) z različnimi koščki sadja, oreščkov in še česa ampak tudi liker, pivo in testenine iz čokolade. Pa še kaj bi se našlo. In čeprav ponavadi pri nakupovanju ne zdržim dolgo, bi lahko v tej trgovini ostal ure in ure, kot to zna veliko mladih punc v trgovinah z oblekami v času sezonskih razprodaj. Vem da se ne da opisati pravega občutja pri obisku takega muzeja zato naj si vsak ustvari s svojo domišljijo ustvari lastno podobo ...        

Sveti trije kralji ...

Preden se spustim v nekontrolirano pisanje tega bloga, prosim goreče vernike krščanskega svetega pisma, naj ne nadaljujejo z branjem, ali pa naj mi, če se za branje vseeno odločijo, oprostijo nebrzdano prirejanje svetopisemskih zgodb (bog mi je že). 

Da ne bo izgledalo kot trditev, ampak domneva bom velikokrat uporabil besedo „baje“, ki govori o morebitnem in domnevnem. Pred kratkim je bil praznik svetih treh kraljev, ki so v Kölnu še posebej cenjeni. Baje ostanki svetih treh kraljev počivajo v katedrali tukaj v Kölnu, ki je med drugim tudi najstarejša katedrala na svetu in ima največje prosto zvoneči zvon. Poleg tega pa so v Kölnu poskrbeli za to, da so sveti trije kralji tudi na mestnem grbu in sicer jih predstvaljajo tri krone na vrhu grba.

Za tiste, ki se sprašujete, kaj je pod kronami. Ne, tisto niso spermiji, ampak so solze, ki ponazarjajo trpljenje zaščitnice mesta Svete Orsole in njenih 11 spremljevalk, ki jih je baje mučil Atila hunski poglavar, ko je osvojil takratno Rimsko mesto Kolonijo Ker ga je, ko se je v njo zaljubil zavrnila, jo je ubil. No pa se zdaj raje vrnem nazaj k zgodbi z začetka. Torej kako so trije kralji prišli sem, če pa vemo, da so jih nazadnje videli pred dobrimi 2.000 leti ob Jezusu, ko je Jožef s svojimi prijatelji, proslavljal rojstvo sina njegove žene, ki je bila devica. Ja, če bi imel Jožef facebook bi zapisal pod razmerje „It's complicated“ ali „zapleteno je“, če prevedem. Torej Sveto pismo ne govori nič o tem, koliko kraljev je bilo na obisku pri Jezusu, kakšni so bili ali kako jim je bilo ime. Te legende so nastale šele kasneje. Torej baje so se Gašper, Miha in Boltežar odpravili proti zahodu.

Baje so prišli do Konstantinopela današnjega Istanbula, kar niti ni tako malo glede na to, da so pred tem od nekod pripotovali z darili za Jezusa in če primerjamo recimo Mojzesa. On je svojo delovno dobo v  40 letih dela opravil kot vodič in je s svojo skupino prepotoval 750km. Vem, da ni lahko delo, ker se spomnim, da sem bil tudi sam pred leti vodič, ko sem prijatelje vodil na Triglav in sem se na Prehodavcih izgubil. Še dobro, da TNP ni tako velik, ker bi še danes kot Mojzes iskali pot domov. No, če se vrnem našim junakom, je baje njihove ostanke v Milano odnesel nek škof. 

Od koder pa jih je v njihov počitek v Köln, baje prinesel rimski cesar Barbarossa, po katerem se imenuje trg, na katerem se vsako jutro vsedem na tramvaj, ko grem v službo. In zdaj je tudi mene pisanje tega bloga prineslo k počitku in jutrišnjim novim dogodivščinam.

Vrana vrani ...

... ne izkljuje oči. Tako pravi Vlado, ki je bil včasih član bande iz malega mesta na severu vzhodu Slovenije, potem se je nekaj časa družil z bogovi, zdaj pa uživa kot solist in mirno družinsko življenje v Črnučah. Znan je tudi kot eden izmed prvih Slovencev, ki je preromal najdaljšo slovensko „Camino“ iz Goričkega v Piran. Zakaj sem se spomnil na to misel? Navajen ali razvajen sem, da mesto v katerem živim, z menoj delijo tudi živali, še posebej ptice. Tukaj jih nikjer ne opazim. Razen kakšne vrane. Zato sem začel bolj opazovati in bolj poslušati, pa neko jutro pred pekarno zagledam črno vrano. Najprej se ustrašim, ker stoji tako nepremično priklenjena na verigo. Potem pa bolje pogledam in vidim, da je to pravzaprav železno strašilo postavljeno, da se ne bi prave ptice zbirale in odganjale stranke. Takoj, ko se vrnem iz službe „poguglam“, da vidim, kdo si je to izmislil, ker prej tega nisem videl in se mi pokaže prva stran „mimo vrste“, kjer lahko za dobrih 12€ tudi v Sloveniji kupiš enako strašilo.

Vsak dan bolj opazujem ulice, parke, trge, hiše, toda o pticah ni ne duha ne sluha. Nikjer nobene lesene hranilnice ali viseče lojne pogače. Ali to pomeni, da v Kölnu nikoli niso imeli tega veselja, da jih zjutraj zbudi pesem ptic, da se jim nikoli ni pripetila nerodnost, ko te ptica v letu markira po glavi ali ramenu? Začnem še bolj raziskovati po spletu, kaj se dogaja in postanem pravi ornitolog zaradi vseh ugotovitev. Vrabec, ki je človeka spremljal 10.000 let izginja iz evropskih mest.

Vse manj je srak, golobov, rac, da o pevkah sploh ne govorim. To kar lahko v domačih logih vidimo in slišimo, je pravi luksuz. Tukaj ni sinic, kosov, ščinkavcev, škorcev, lastovk in drugih. Strokovnjaki so baje ugotovili, da izginjajo iz evropskih mest zaradi več razlogov. Onesnaženost, bodice na stavbah, vse več uporabe pesticidov, zaradi katerih na vrtovih ni več škodljivcev, ki so za njih predstavljali hrano in hrup zaradi katerega petja samcev samice ne slišijo in je dvorjenje neuspešno, kar pomeni manj malih ptičkov.

Na trenutke me prime, da bi kar požvižgaval v upanju da, prikličem kakšno ptico. In seveda je znano, kako dobro znam žvižgat. Ko že skoraj obupam, na sprehodu ob reki Ren, zagledam galebe in v parku malo dlje kasneje še golobe. Naslednji dan v ulici skozi okno opazim srako in čez par dni, ko se zbudim okrog 5h zaslišim petje ptic. Juhuhu. Stvari torej le niso tako črne kot vrana, a vseeno o tem, kar imamo v naših mestih, lahko tukaj le sanjajo. Ob prvi priložnosti bom v vrtcu z otroki naredil ptičjo hišico ali lojno pogačo, da bo na Gregorjevo, ko se ptički ženijo veselo.     

REWE najboljši sosed

Sem se spraševal, koliko časa bom potreboval, da se bom navadil na tukajšnji ritem in da se ne bom počutil kot tujec. No po treh tednih, sem se čisto pomešal s tukajšnjo množico in sem praktično domačin. Vem, da se sliši čudno, ampak v tem milijonskem mestu je toliko tujcev (na tramvaju vsak dan slišimo rusko, iransko, turško, angleško, francosko, poljsko) in konec koncev, če je lahko leta 1963 John Fitzgerald, bolj znan kot Kennedy, ko je obiskal Berlin rekel „Ich bin ein Berliner“, potem lahko tudi jaz rečem „Ich bin ein Kölner“. No, je pa res, da še vedno ne znam nemško. Seveda se ne šteje tisto znanje iz filmov o drugi svetovni vojni, ker pač nikjer ne morem uporabiti „Herr major“ (Ne joči, Peter), ali pa „Sehen sie diese stadt? Das ist Walter“ (Walter brani Sarajevo), še manj pa „Alarm, tauchen, tauchen“ (Das Boot). Se pa sem ter tja odpravim v trgovino in sem oborožen s tistimi parimi frazami, ki sem se jih naučil med „šopingom“ v Avstriji. Sploh pa pravijo, da sem naraven talent za jezike. Tako kot takrat, ko smo se leta 1998 odpravili v Čile brez znanja španskega jezika in sem nekaj kombiniral s svojim znanjem italijanščine, pa se mi je zgodilo, da me je ena domačinka vprašala, če sem Katalonec, ker imam baje tak naglas. In to je vsa skrivnost. Vnaprej pripraviš vprašanje in poleg še en ali dva odgovora na možen odziv sogovornika, potem pa se čimprej posloviš preden padeta v resno debato. Nihče ne bo posumil, da nisi domačin. Ampak verjetno pri našem poslancu Branku Mariniču to ni vžgalo, ker baje ni znal napisat „Frankfurt ist eine grosse stadt“. Pa sej to bi pa še jaz znal napisat, pa nisem imel nikoli nemščine. Mogoče je bil pa bolj pripravljen na tiste fraze iz „šopinga“ po Avstriji. „Wie viel kosten“, „Wo ist IKEA“ in podobno. No ampak ne bom se spuščal v politiko. Tega je že dovolj. In se odpravim v najbližjo trgovino. V njihovega najboljšega soseda, ki mu pravijo REWE in je podobno kot naš najboljši sosed, sponzor športnega kluba samo, da gre v te primeru za nogometni klub.

Naše Krimovke sem prenehal spremljat, pred kakšnimi desetimi leti, ko je njihov glavni sponzor postal naš najboljši sosed. In če se to ne bi zgodilo, kdo ve, kako bi se zdaj imenovale, ker so v tistih letih vsako leto zamenjale naziv kluba. Iz Electa Neutro Roberts, v Eta Neutro Roberts, pa potem v Eta Kotex in na koncu še v Eta Malizia. Če jih ne bi naš najboljši sosed preimenoval, bi bile danes morda že Electa Hypo Alpe Adria Adriatic Slovenica BTC (Hala D če je le možno). In tako je tukajšnji najboljši sosed kot naš dobro založen, na vsakem koraku naletiš nanj in je prav tako malo dražji od ostalih trgovin. Vstavim kovanec v režo nakupovalnega vozička in speljem. In glej ga zlomka, kolesa so blokirana. Poskusim popraviti, toda ne gre. No, zdaj je pa treba zamenjat voziček. Ne morem pustit vozička in izgubiti Evra, nazaj ga pa tudi ne bom vrnil, da kdo drug nasede. In vidim nekoga v uniformi trgovine ter ga ustavim. „Entshuldigen diese wagen is kaput“. (Ja ne se smejat, sej vem, da bi lahko drugače rekel, ampak pač kot naš Branko nisem bil pripravljen in prav tako kot on nisem opravil izpita iz tega jezika). No tisti gospod me je razumel, mi dal Evro in odvlekel voziček, jaz pa sem že veselo z novim šibal po trgovini.   

Pridno nabiram stvari, vmes pa nikakor ne morem najti majoneze, pa sem vse hladilnike pregledal. To pa znam vprašat: „Tut mir leid, wo ist die mayonnaise?“ in gospa me odpelje do police, ki sploh ni hlajena in malo čudno se mi zdi, da take stvari nimajo na hladilnih policah. Spet švigam sem ter tja in se ustavim pri delikatesi. Malo gledam salame in ni šans, da so Mortadelo poimenovali drugače. Ko me gospa vpraša, ji veselo odgovorim: „diese Mortadela bitte“. Potem me seveda vpraša koliko in ves ponosen ker sem pričakoval, da bo to vprašala in sem bil pripravljen, ji naročim: „10 scheiben bitte“. In na koncu seveda, Danke in Schönen tag. No, tole sem pa dobro opravil. Pa nabiram naprej zelenjavo in iščem tehtnico, kot jo imamo pri nas. Pa je ni nikjer in malo opazujem, kaj delajo drugi in vidim, da vsi odnašajo zelenjavo, kar pomeni, da ti blagajničarka stehta na blagajni. Ja tokrat ne morem vprašat, ker nimam pojma, kako se reče ali se zelenjava tehta tukaj. In naredim tako kot vsi.

Zdaj pa počasi na blagajno. Vse poteka v najlepšem redu. Zlagam stvari s traku v vreče, ko pove ceno, ji ponudim kartico za plačilo. Ko vse zaključi, mi vrne kartico z računom in si mislim, no dobro sem jo odnesel tokrat. Potem pa me pogleda, in me nekaj vpraša. Nimam blage veze, kaj je rekla. In ji rečem: „Verstehe nicht, tut mir leid“. Potem iz škatle vzame nalepke, ki jih dobiš tako kot pri nas, če porabiš več kot 10€. In se ji zahvalim, nasmehnem in odkimam. Nein, danke. Verjetno jih bo razdelila otrokom, ki to prav gotovo radi zbirajo. Upam lahko pa vseeno, a ne?