Še ena
kratka noč ... Kot bi rekli Nemci „reisen fieber“. Predsedniške volitve
preskočim, ker tako ali tako vem, da bo drugi krog čez tri tedne in kdo bo v
drugem krogu (pa sej ni treba bit velik politični analitik za to). Roman se
ponudi, da me odpelje do železniške postaje in tam se posloviva. Zdaj imam še
malo časa, da mi sprintajo vozni red postankov vlakov, da ne bom tako kot
takrat, ko sem pred 10 leti potoval po Slovaški, pri vsaki postaji gledal ven
in mrzlično iskal napis, da vidim ali je to tista prava postaja za izstop.
Stojim na peronu in čakam vlak, ter vsake toliko pogledujem proti stopnicam
podhoda, čeprav vem, da Gorana z Gajo in Zojo ne bo. Pa sej sem rekel, da se ni
treba matrat, ampak vseeno bi bilo pa lepo.
Vlak
odhaja pravočasno in drvi skozi domače loge. Kot bi trenil smo že v tunelu in
na drugi strani Karavank. Škoda da ne morem Nemčije skrčit za par ur, da bi
bila tako majhna kot Slovenija,ampak kam bi se potem stisnilo vseh 80 milijonov
Nemcev. Bi jih ob mejah par kar popadalo v sosednje države, tako kot takrat, ko
smo se šli zemljo krast in si, če nisi bil dovolj hiter in spreten, hitro ostal
na skrčeni zemljici... Avstrija mi sicer kot pokrajina paše, toda ljudje so
bolj mrzli kot Nemci. Začuda z Nemci, čeprav so bolj severno nisem imel teh
iskušenj. Vse prej kot slabe. No je pa res, da je Avstrijcev samo 6 milijonov
in so večje možnosti da naletiš na kakšne „limone“. Tista sprevodnica na vlaku me spominja na
Hitchcockov film...
Malo
prebiram časopis, malicam in sem že v Nemčiji. Pogled se odpre, ker ni več
tistih vršacev in sonce spet sije. Spet kontrola kart in do konca potovanja se
teh kontrol zvrsti kar 7. Še dobro je, da ne luknjajo kart več tako kot včasih,
ker bi mi jo čist perforiral in je ne bi ostalo za nazaj nič. Do Münchna sem v
kupeju sam še z enim tipom, ki večino poti prespi. Od Münchna do Frakfurta pa
je poln vlak tujcev (Nemcev), ki jih sploh ne razumem. Enega izmed njih vprašam
po angleško ali se lahko uporablja v tem vlaku internet, pa se zasmeji in
odgovori, da se v tem ne more, ker je avstrijski. Takoj mi pade misel, ki jo je
povzel naš estradni zabavljač Robert Pešič, nekaterim bolj znan kot Magnifico,
da ima vsak svojega južnega soseda, ki ga ima za manj razvitega. Spomnim se
tudi pogovora z Ano, ki mi je pri ob odhodu ponujala svoj prenosni računalnik,
da bom lahko dostopal do nterneta nekje v mestu zastonj s kakšno brezplačno
Wifi povezavo. Pa ji hitim razlagat, da ima prav, ker da z mojim res ne morem,
ker tega ne zmore. Pa se tako prijetno nasmehni, da ja seveda ne zmore, saj
njeno letalo tudi ne zmore letet. Ker ga nima. In zdaj je eden tistih trenutkov,
ko jo moram prepričat, da sem seveda vedel, da moj prenosnik tega nima, ker je
10 let star. Fascinantno se mi, zdi da je imel moj prenosnik ko sem ga kupil
samo 20 GB spomina, zdaj pa delajo že usb ključke s skoraj toliko ali več spomina...
V Frankfurtu hitro nabavim SIM kartico za nemški telefon in menjam vlak. Nekaj
kot naš ICS samo, da mu oni rečejo ICE in zmore več zaradi infrastrukture, če
nič drugega. Udoben, prostoren, z osebjem kot na letalu in hiter (300km/h). Na
cilju smo v parih minutah.
Izstopam
in hodim do izhoda iz postaje in že me pobere Petra in se isreno nasmehne in pozdravi.
Willkommen im Köln. Novi otroci, nove zgodbe, nove nepozabne izkušnje. Naj se
avantura začne...
Ni komentarjev:
Objavite komentar