Osebe, ki
nastopajo v tej zgodbi so iz njihovega resničnega življenja in iz njihovega
resničnega časa. Vsaka podobnost z resničnimi osebami iz našega življenja in
našega časa je zgolj slučajna. Zgodba ni primerna za otroke mlajše od 14 let.
Tako se je
začela njihova zgodba ... Klicali so jih, naj pridejo delat v Nemčijo in kaj
jim je preostalo drugega, kot da so spakirali in odšli. Kot je to v navadi, gre
najprej mož, da se prepriča, kako je tam in potem pošilja denar ženi nekaj časa,
ali pa če ne pošilja, žena kar sama kupi karto za vlak in pride skupaj z
otroki. Če pa otrok še nimata, pa vsaj s sestro in njeno družino. In čez par,
let se vsi vrnejo z novim avtom in s polno denarja, ter zgradijo hišo nekje ob
morju, kjer srečno do konca svojih dni „sedijo
na verandi ob bevandi in kartah ter štejejo valove“ (slednje povzeto po
velikem pesniku Jasminu Stavrosu) ...
Z vsemi se
pozdravim na železniški postaji v našem malem mestu, od koder mi še dolgo zatem,
ko me vlak vozi v daljave mahajo in tudi jaz njim skozi okno vagona. S polnimi
kovčki, tako potujem mnogo ur in končno vlak prihaja na glavno postajo velemesta
Köln na zahodu Nemčije. Le kako se bom znašel v tem neznanem mi mestu,
kjer vsi govore meni neznani jezik?
S polno
prtljage je zdaj potrebno najti prenočišče. Kje bom spal in kaj bom jedel? In
jutri zgodaj treba bo v službo. Mar nemiru konca še ne bo?
Na srečo
sem hitro našel toplo prenočišče. Ni bogvekaj, a je toplo in suho in kolegi so
prav tako v redu ter uslužni zelo, s svojimi izkušnjami in nasveti, saj so tu
že dlje kot jaz. Nekateri se baje sploh ne nameravajo vrniti. Le kaj jim na
misel pride. Da se človek ne želi vrniti v svoj domači kraj. Le kaj jih
preganja in jim miru ne da. Danes je prvi dan in upam, da bodo zadovoljni z
menoj in da bom izpolnil normo.
Dobro je minil
prvi dan in naučil sem se prvo besedo „arbeit“. Po službi so me napotili v
upravo, da se moram čim prej prijaviti pri oblasteh. In tako čakam v dolgi
vrsti toda, kar se mora ni težko.
Pri okencu
mi prijazna gospa svetuje, da se čimprej udeležim tečaja nemščine. Izroči mi
naslov šole in takoj se odpravim za ostalimi, saj če morajo vsi verjetno ni
težko, si mislim pri sebi. In tako smo do poznega večera vadili der, die, das
...
Pozno je
že, ko se vračam domov in treba bo nekaj pojesti, da bom pri močeh ostal, saj
bo treba še pred zoro vstati in se na delo podati. Saj delati s praznim trebuhom
se ne da. Kot ljudska modrost govori „prazna vreča ne stoji sama“. In tako vsi
skupaj kuhamo neko župo, da ogreje nam želodec.
Rana
jutranja ura pol šestih je komaj in vsak dan potujem na delo toda, če želim
nahraniti ženo in otroke in kupiti novi avto moram po službi hitro še v eno
službo. In tako se popoldne pridružim drugim kolegom, ki raje zidajo na svežem
zraku kot kopljejo pod zemljo. Ne vem zakaj, toda Nemci zelo radi gradijo
zidove in zatorej ni težko najti službo kot delavec.
No vsaj
nekaj je dobrega, da je vsaj žena končala neko šolo in bo imela vsaj ona
normalno službo. Če nič drugega bo na toplem in suhem. Pa baje jim pripada tudi
odmor med delom za prigrizek.
In tako delam
že mesece, pa se je končno tudi izplačalo. Kupil sem si novi motor in tudi avto
bo prišel na vrsto kasneje, saj se govori, da se bo lahko kmalu vzelo nekakšne
kredite in bodo ljudje kupovali še več. Kdaj vam bom lahko pokazal nov avto, še
ne vem toda upam, da bo kmalu. Upam tudi, da bodo do takrat tudi pri nas ceste
tako dobre kot so tu. Naslednjič vam bom pisal bolj počasi, ker vem da ne znate
brati tako hitro. Mogoče vam pošljem še novih fotografij v pismu in mogoče celo
kakšno fotografijo v barvi. Upam da mi uspe poslati tudi slovar, ki ga
sestavljamo tukaj, da bo vam, ki morda pridete za nami lažje. Pozdravite vse
znance in če boste pošiljali pošto pošljite na spodaj napisani naslov ...
Bojan
Breščanski
Jahnstraße
20
50676 Köln
Deutschland
Za konec
pa še posnetek, kaj se lahko zgodi tujcu na cesti, če ne zna jezika in ga
ustavi miličnik.
Polizei
kontrolle
Ni komentarjev:
Objavite komentar