Gastarbeiter

Osebe, ki nastopajo v tej zgodbi so iz njihovega resničnega življenja in iz njihovega resničnega časa. Vsaka podobnost z resničnimi osebami iz našega življenja in našega časa je zgolj slučajna. Zgodba ni primerna za otroke mlajše od 14 let.

Tako se je začela njihova zgodba ... Klicali so jih, naj pridejo delat v Nemčijo in kaj jim je preostalo drugega, kot da so spakirali in odšli. Kot je to v navadi, gre najprej mož, da se prepriča, kako je tam in potem pošilja denar ženi nekaj časa, ali pa če ne pošilja, žena kar sama kupi karto za vlak in pride skupaj z otroki. Če pa otrok še nimata, pa vsaj s sestro in njeno družino. In čez par, let se vsi vrnejo z novim avtom in s polno denarja, ter zgradijo hišo nekje ob morju, kjer srečno do konca svojih dni „sedijo na verandi ob bevandi in kartah ter štejejo valove“ (slednje povzeto po velikem pesniku Jasminu Stavrosu) ...

Z vsemi se pozdravim na železniški postaji v našem malem mestu, od koder mi še dolgo zatem, ko me vlak vozi v daljave mahajo in tudi jaz njim skozi okno vagona. S polnimi kovčki, tako potujem mnogo ur in končno vlak prihaja na glavno postajo velemesta Köln na zahodu Nemčije. Le kako se bom znašel v tem neznanem mi mestu, kjer vsi govore meni neznani jezik?

S polno prtljage je zdaj potrebno najti prenočišče. Kje bom spal in kaj bom jedel? In jutri zgodaj treba bo v službo. Mar nemiru konca še ne bo?

Na srečo sem hitro našel toplo prenočišče. Ni bogvekaj, a je toplo in suho in kolegi so prav tako v redu ter uslužni zelo, s svojimi izkušnjami in nasveti, saj so tu že dlje kot jaz. Nekateri se baje sploh ne nameravajo vrniti. Le kaj jim na misel pride. Da se človek ne želi vrniti v svoj domači kraj. Le kaj jih preganja in jim miru ne da. Danes je prvi dan in upam, da bodo zadovoljni z menoj in da bom izpolnil normo. 

Dobro je minil prvi dan in naučil sem se prvo besedo „arbeit“. Po službi so me napotili v upravo, da se moram čim prej prijaviti pri oblasteh. In tako čakam v dolgi vrsti toda, kar se mora ni težko.

Pri okencu mi prijazna gospa svetuje, da se čimprej udeležim tečaja nemščine. Izroči mi naslov šole in takoj se odpravim za ostalimi, saj če morajo vsi verjetno ni težko, si mislim pri sebi. In tako smo do poznega večera vadili der, die, das ...

Pozno je že, ko se vračam domov in treba bo nekaj pojesti, da bom pri močeh ostal, saj bo treba še pred zoro vstati in se na delo podati. Saj delati s praznim trebuhom se ne da. Kot ljudska modrost govori „prazna vreča ne stoji sama“. In tako vsi skupaj kuhamo neko župo, da ogreje nam želodec.

Rana jutranja ura pol šestih je komaj in vsak dan potujem na delo toda, če želim nahraniti ženo in otroke in kupiti novi avto moram po službi hitro še v eno službo. In tako se popoldne pridružim drugim kolegom, ki raje zidajo na svežem zraku kot kopljejo pod zemljo. Ne vem zakaj, toda Nemci zelo radi gradijo zidove in zatorej ni težko najti službo kot delavec.

No vsaj nekaj je dobrega, da je vsaj žena končala neko šolo in bo imela vsaj ona normalno službo. Če nič drugega bo na toplem in suhem. Pa baje jim pripada tudi odmor med delom za prigrizek. 

In tako delam že mesece, pa se je končno tudi izplačalo. Kupil sem si novi motor in tudi avto bo prišel na vrsto kasneje, saj se govori, da se bo lahko kmalu vzelo nekakšne kredite in bodo ljudje kupovali še več. Kdaj vam bom lahko pokazal nov avto, še ne vem toda upam, da bo kmalu. Upam tudi, da bodo do takrat tudi pri nas ceste tako dobre kot so tu. Naslednjič vam bom pisal bolj počasi, ker vem da ne znate brati tako hitro. Mogoče vam pošljem še novih fotografij v pismu in mogoče celo kakšno fotografijo v barvi. Upam da mi uspe poslati tudi slovar, ki ga sestavljamo tukaj, da bo vam, ki morda pridete za nami lažje. Pozdravite vse znance in če boste pošiljali pošto pošljite na spodaj napisani naslov ...

Bojan Breščanski

Jahnstraße 20

50676 Köln

Deutschland

Za konec pa še posnetek, kaj se lahko zgodi tujcu na cesti, če ne zna jezika in ga ustavi miličnik.

Polizei kontrolle

http://www.youtube.com/watch?v=aYSixusnjd0

Hello world...

Še ena kratka noč ... Kot bi rekli Nemci „reisen fieber“. Predsedniške volitve preskočim, ker tako ali tako vem, da bo drugi krog čez tri tedne in kdo bo v drugem krogu (pa sej ni treba bit velik politični analitik za to). Roman se ponudi, da me odpelje do železniške postaje in tam se posloviva. Zdaj imam še malo časa, da mi sprintajo vozni red postankov vlakov, da ne bom tako kot takrat, ko sem pred 10 leti potoval po Slovaški, pri vsaki postaji gledal ven in mrzlično iskal napis, da vidim ali je to tista prava postaja za izstop. Stojim na peronu in čakam vlak, ter vsake toliko pogledujem proti stopnicam podhoda, čeprav vem, da Gorana z Gajo in Zojo ne bo. Pa sej sem rekel, da se ni treba matrat, ampak vseeno bi bilo pa lepo. 

Vlak odhaja pravočasno in drvi skozi domače loge. Kot bi trenil smo že v tunelu in na drugi strani Karavank. Škoda da ne morem Nemčije skrčit za par ur, da bi bila tako majhna kot Slovenija,ampak kam bi se potem stisnilo vseh 80 milijonov Nemcev. Bi jih ob mejah par kar popadalo v sosednje države, tako kot takrat, ko smo se šli zemljo krast in si, če nisi bil dovolj hiter in spreten, hitro ostal na skrčeni zemljici... Avstrija mi sicer kot pokrajina paše, toda ljudje so bolj mrzli kot Nemci. Začuda z Nemci, čeprav so bolj severno nisem imel teh iskušenj. Vse prej kot slabe. No je pa res, da je Avstrijcev samo 6 milijonov in so večje možnosti da naletiš na kakšne „limone“.  Tista sprevodnica na vlaku me spominja na Hitchcockov film...

Malo prebiram časopis, malicam in sem že v Nemčiji. Pogled se odpre, ker ni več tistih vršacev in sonce spet sije. Spet kontrola kart in do konca potovanja se teh kontrol zvrsti kar 7. Še dobro je, da ne luknjajo kart več tako kot včasih, ker bi mi jo čist perforiral in je ne bi ostalo za nazaj nič. Do Münchna sem v kupeju sam še z enim tipom, ki večino poti prespi. Od Münchna do Frakfurta pa je poln vlak tujcev (Nemcev), ki jih sploh ne razumem. Enega izmed njih vprašam po angleško ali se lahko uporablja v tem vlaku internet, pa se zasmeji in odgovori, da se v tem ne more, ker je avstrijski. Takoj mi pade misel, ki jo je povzel naš estradni zabavljač Robert Pešič, nekaterim bolj znan kot Magnifico, da ima vsak svojega južnega soseda, ki ga ima za manj razvitega. Spomnim se tudi pogovora z Ano, ki mi je pri ob odhodu ponujala svoj prenosni računalnik, da bom lahko dostopal do nterneta nekje v mestu zastonj s kakšno brezplačno Wifi povezavo. Pa ji hitim razlagat, da ima prav, ker da z mojim res ne morem, ker tega ne zmore. Pa se tako prijetno nasmehni, da ja seveda ne zmore, saj njeno letalo tudi ne zmore letet. Ker ga nima. In zdaj je eden tistih trenutkov, ko jo moram prepričat, da sem seveda vedel, da moj prenosnik tega nima, ker je 10 let star. Fascinantno se mi, zdi da je imel moj prenosnik ko sem ga kupil samo 20 GB spomina, zdaj pa delajo že usb ključke s skoraj toliko ali več spomina... V Frankfurtu hitro nabavim SIM kartico za nemški telefon in menjam vlak. Nekaj kot naš ICS samo, da mu oni rečejo ICE in zmore več zaradi infrastrukture, če nič drugega. Udoben, prostoren, z osebjem kot na letalu in hiter (300km/h). Na cilju smo v parih minutah.

Izstopam in hodim do izhoda iz postaje in že me pobere Petra in se isreno nasmehne in pozdravi. Willkommen im Köln. Novi otroci, nove zgodbe, nove nepozabne izkušnje. Naj se avantura začne...