Sem se spraševal, koliko časa bom potreboval, da se bom
navadil na tukajšnji ritem in da se ne bom počutil kot tujec. No po treh tednih,
sem se čisto pomešal s tukajšnjo množico in sem praktično domačin. Vem, da se
sliši čudno, ampak v tem milijonskem mestu je toliko tujcev (na tramvaju vsak
dan slišimo rusko, iransko, turško, angleško, francosko, poljsko) in konec
koncev, če je lahko leta 1963 John Fitzgerald, bolj znan kot Kennedy, ko je
obiskal Berlin rekel „Ich bin ein Berliner“, potem lahko tudi jaz rečem „Ich
bin ein Kölner“. No, je pa res, da še vedno ne znam nemško. Seveda se ne šteje
tisto znanje iz filmov o drugi svetovni vojni, ker pač nikjer ne morem
uporabiti „Herr major“ (Ne joči, Peter), ali pa „Sehen sie diese stadt? Das
ist Walter“ (Walter brani Sarajevo), še manj pa „Alarm, tauchen, tauchen“ (Das
Boot). Se pa sem ter tja odpravim v trgovino in sem oborožen s tistimi parimi
frazami, ki sem se jih naučil med „šopingom“ v Avstriji. Sploh pa pravijo, da
sem naraven talent za jezike. Tako kot takrat, ko smo se leta 1998 odpravili v
Čile brez znanja španskega jezika in sem nekaj kombiniral s svojim znanjem
italijanščine, pa se mi je zgodilo, da me je ena domačinka vprašala, če sem
Katalonec, ker imam baje tak naglas. In to je vsa skrivnost. Vnaprej pripraviš
vprašanje in poleg še en ali dva odgovora na možen odziv sogovornika, potem pa
se čimprej posloviš preden padeta v resno debato. Nihče ne bo posumil, da nisi
domačin. Ampak verjetno pri našem poslancu Branku Mariniču to ni vžgalo, ker
baje ni znal napisat „Frankfurt ist eine grosse stadt“. Pa sej to bi pa še jaz
znal napisat, pa nisem imel nikoli nemščine. Mogoče je bil pa bolj pripravljen
na tiste fraze iz „šopinga“ po Avstriji. „Wie viel kosten“, „Wo ist IKEA“ in
podobno. No ampak ne bom se spuščal v politiko. Tega je že dovolj. In se odpravim
v najbližjo trgovino. V njihovega najboljšega soseda, ki mu pravijo REWE in je
podobno kot naš najboljši sosed, sponzor športnega kluba samo, da gre v te
primeru za nogometni klub.
Naše Krimovke sem prenehal spremljat, pred kakšnimi desetimi
leti, ko je njihov glavni sponzor postal naš najboljši sosed. In če se to ne bi
zgodilo, kdo ve, kako bi se zdaj imenovale, ker so v tistih letih vsako leto
zamenjale naziv kluba. Iz Electa Neutro Roberts, v Eta Neutro Roberts, pa potem
v Eta Kotex in na koncu še v Eta Malizia. Če jih ne bi naš najboljši sosed
preimenoval, bi bile danes morda že Electa Hypo Alpe Adria Adriatic Slovenica
BTC (Hala D če je le možno). In tako je tukajšnji najboljši sosed kot naš dobro
založen, na vsakem koraku naletiš nanj in je prav tako malo dražji od ostalih
trgovin. Vstavim kovanec v režo nakupovalnega vozička in speljem. In glej ga
zlomka, kolesa so blokirana. Poskusim popraviti, toda ne gre. No, zdaj je pa treba
zamenjat voziček. Ne morem pustit vozička in izgubiti Evra, nazaj ga pa tudi ne
bom vrnil, da kdo drug nasede. In vidim nekoga v uniformi trgovine ter ga
ustavim. „Entshuldigen diese wagen is kaput“. (Ja ne se smejat, sej vem, da bi
lahko drugače rekel, ampak pač kot naš Branko nisem bil pripravljen in prav
tako kot on nisem opravil izpita iz tega jezika). No tisti gospod me je
razumel, mi dal Evro in odvlekel voziček, jaz pa sem že veselo z novim šibal po
trgovini.
Pridno nabiram stvari, vmes pa nikakor ne morem najti
majoneze, pa sem vse hladilnike pregledal. To pa znam vprašat: „Tut mir leid,
wo ist die mayonnaise?“ in gospa me odpelje do police, ki sploh ni hlajena in
malo čudno se mi zdi, da take stvari nimajo na hladilnih policah. Spet švigam
sem ter tja in se ustavim pri delikatesi. Malo gledam salame in ni šans, da so
Mortadelo poimenovali drugače. Ko me gospa vpraša, ji veselo odgovorim: „diese Mortadela
bitte“. Potem me seveda vpraša koliko in ves ponosen ker sem pričakoval, da bo
to vprašala in sem bil pripravljen, ji naročim: „10 scheiben bitte“. In na koncu
seveda, Danke in Schönen tag. No, tole sem pa dobro opravil. Pa nabiram naprej
zelenjavo in iščem tehtnico, kot jo imamo pri nas. Pa je ni nikjer in malo
opazujem, kaj delajo drugi in vidim, da vsi odnašajo zelenjavo, kar pomeni, da
ti blagajničarka stehta na blagajni. Ja tokrat ne morem vprašat, ker nimam
pojma, kako se reče ali se zelenjava tehta tukaj. In naredim tako kot vsi.
Zdaj pa počasi na blagajno. Vse poteka v najlepšem redu. Zlagam
stvari s traku v vreče, ko pove ceno, ji ponudim kartico za plačilo. Ko vse
zaključi, mi vrne kartico z računom in si mislim, no dobro sem jo odnesel
tokrat. Potem pa me pogleda, in me nekaj vpraša. Nimam blage veze, kaj je rekla.
In ji rečem: „Verstehe nicht, tut mir leid“. Potem iz škatle vzame nalepke, ki
jih dobiš tako kot pri nas, če porabiš več kot 10€. In se ji zahvalim,
nasmehnem in odkimam. Nein, danke. Verjetno jih bo razdelila otrokom, ki to
prav gotovo radi zbirajo. Upam lahko pa vseeno, a ne?
